Na izlet po Portugalski smo hoteli iti že v letu 2020, pa nam je epidemija korone preprečila potovanje. No letos nam je uspelo in kar 92 nas je spoznavalo to deželo daleč na skrajnem robu zahodne Evrope.
Zasanjana dežela ob Atlantiku je evropski potovalni biser. Dežela prijaznih ljudi je z eno nogo v evropski sedanjosti, z drugo v bleščeči preteklosti zlate osvajalske dobe, ki smo jo spoznavali skozi potovanje.
Najprej bela Lizbona, prestolnica, od koder so portugalski pomorščaki odhajali v svet. Leži na sedmih gričih ob obali reke Tajo. Belemski stolp in samostan sv.Hieronima s cerkvijo, v kateri so grobnice portugalskih kraljev, na častnem mestu sta tudi groba Vasca de Gama in pesnika Luisa de Camoesa, sta pod zaščito Unesca. Pa spomenik odkritij ob obali, ki so ga posvetili pomorščakom in drugim velikim možem dobe odkritij. Poskusili smo tudi Tortico Pasteis de Nata, sladico z vanilijevo kremo in hrustljavim testom, ki se kar topi v ustih in jo delajo po receptu portugalskih nun iz samostana sv. Hieronima.
Sintra – stara prestolnica in poletna rezidenca portugalskih kraljev, kjer domujejo številne palače. Poleti se tu odvija festival klasične glasbe in plesa.
Cabo da Roca – ime pomeni skalni rt. Je najzahodnejši rt Evrope s preko 150 m visokimi pečinami, ki se prepadno spuščajo v razburkan Atlantik. Na rtu stojita svetilnik iz 18.stoletja in spomenik s križem, na katerem so zapisane besede največjega portugalskega pesnika Luisa de Comoesa: Tukaj, kjer se zemlja konča in morje začne.
Cascais – kraljevska ribiška vasica in dvorna poletna rezidenca. Kraljeva prisotnost je pospešila razvoj kraja. Danes tu stoji poletna rezidenca predsednika države.
Fado - v starem predelu mesta Alfamo, ki je duša stare Lizbone in najstarejša mestna četrt. Beseda fado pomeni usoda. Melanholični zvok njihove tradicionalne glasbe je portugalski šanson hrepenenja. Fado pripoveduje zgodbe o saudadu, tistem večnem hrepenenju, kjer se prepletajo občutki osamljenosti in neizživetih spominov; vihar čustev, ki podzavestno vodi do skrajnega roba, simbolno največkrat označenega z neskončnostjo oceana.
Vasica Obidos - kraljičina vasica z umetniškimi uličicami, polnimi rož, starinarnicami in starimi dvorišči, ki imajo patino. Za poročno darilo so ga dobivale portugalske kraljice. Pa pokušina »ginje«, v lično oblikovani čokoladni čašici.
Nazare – obmorska vasica, najprej z vrha, potem pa še s prostrane plaže, kjer je nekatere zalil širni Atlantik. Pa sušenje rib na mrežah, zanimivo.
Fatima – romarsko Marijino središče, center katolištva, s prostranim trgom, ki je večji, kot Trg sv. Petra v Rimu in lahko sprejme do milijon vernikov. Je eden najbolj znanih romarskih krajev na svetu in versko srce Portugalske.
Coimbra – mesto polno študentov, portugalski Oxford. Tukajšnja univerza je najprestižnejša na Portugalskem, ki tudi sicer narekuje ritem življenja v mestu.
Aveiro – cvetoče ribiško mesto, ki ga imenujejo tudi »portugalske Benetke«, vožnja z barvitimi čolni po kanalih in sladkanje z »ovušmoleš«.
Porto – granitni in delavski, prometno in gospodarsko središče, drugo največje portugalsko mesto, eno najlepših evropskih mest ob reki Duoro, nekdanja evropska prestolnica kulture. Zelo zanimivo je pisano nabrežje Ribeira s starimi hišami in neštetimi mostovi čez reko. Pa palače s keramičnimi pročelji, pološčene keramične ploščice (azulejo, kar pomeni gladek kamen) z najrazličnejšimi motivi in barvami, ki jih na Portugalskem izdelujejo že od 16. stoletja. Na koncu še obisk vinske kleti in pokušnja slavnega desertnega portovca. Je sladko rdeče vino, ki mu še dodajajo, podobno kot šeriju, alkohol.
Tako. To so portugalski kraji.
Znameniti portugalski pregovor pravi: Porto dela, Fatima moli, Coimbra študira, Lizbona pa se zabava.
Pa še stari portugalski pregovor, ki pravi:
Pridi na Portugalsko kot tujec, odšel boš kot prijatelj.
Portugalci so v svojem bistvu zelo preprosti. Pravijo: uživaj v življenju in se spominjaj vseh lepih stvari, ki so se ti v njem zgodile.
Majda Ručigaj